Tik živi v skromni hiški na robu gozda, v katerem prebiva mnogo zanimivih in dolgočasnih bitij. Od zanimiv bitij bi bilo gotovo treba izpostaviti velikana Gora’na, Vmozlnjute in kiberkonja Zheešijasta. Od dolgočasnih bitij, ki prebivajo v gozdu, pa bi se veljalo omeniti majhne Trlepiške vračemutce, ki se krčevito izogibajo vsakršnemu prepiru. Zato ta bitja, ki so po izgledu še najbolj podobna žipicam, samo malo bolj sivo-zeleno-rjava, nikoli niti ne pozdravljajo. Bojijo se namreč, da bi se lahko preprost “Dobro jutro.” razvil v prijeten pogovor o trenutnem vremenu, kjer pa bi se lahko pokazale nesoglasja v razmišljanjih, ki bi vodila v prepir. Kratek primer bi lahko izgledal takole:

 

Vračemutec 1: “Dobro jutro.”

Vračemutec 2: “Dobro jutro tudi vram.”

Vračemutec1: “Res je lepo jutro! Se vram ne zdi?”

Vračemutec2: “Res je! Kaplice rose se čudovito lesketajo viseč iz konic upognjenih dišečih travic.”

Vračemutec1: “Nisem imel tega v mislih.”

Vračemutec2: “Kako da ne?! Umri, zalega grda!!!”

Sledil bi krvavi boj na življenje in smrt.

 

Iz tega razloga se Trlepiški vračemutci po večini skrivajo pred vsemi ostalimi bitji in živijo svoja dolgočasna življenja v strahu v svojih majhnih gozdnih hiškah v starih štorih ali jamah izkopanih v pobočja. Te hiške so naravnost čudovite. Njihova notranjost je milo rečeno prekrasna, saj imajo vračemutci izjemen smisel za stil in kompozicijo. Žal svoje hiše ne odprejo nikdar nikomur. Edina, ki je kdaj videla notranjost te čudovite hišice je bila hudomušna črnolasa deklica, ki je živela v vasi za hribi.

 

Prav zadaj, za vasjo kjer je živela, pa je bilo polje. In to kakšno! Je bilo toliko na njem! Vsega!

No… ne ravno vsega. V glavnem je bilo žito, saj je bilo žitno polje. A žita! In kakšnega! Bilo je polje zlatega žita. Zlatega bolj kot samo sonce!

Pa je nekdo o tem povedal soncu in je postalo sonce užaljeno.

Najprej samo užaljeno. Potem pa je postalo prav jezno. Tako jezno, da se je obarvalo čisto rdeče. In je odšlo za hrib in se je tam kujalo. Tisto noč se je sonce kujalo celo noč in ga ni bilo nazaj prav vse do jutra. 

 

Taisto noč, ko sonca ni bilo, pa je v gostilno prikorakalo sedem pijanih palčkov. No. Šest jih je prikorakalo. Enega pa so nesli s sabo, ker ni mogel več hoditi. A ko so prišli za šank, se je ta kar razživel! In so sedli za šank in naročili po sedem vrst vsake pijače, ki jo je gostilna premogla. In so pili. No. Šest jih je pilo samih. Enemu so morali pomagati, ker ni mogel več piti. Pa je enega stisnilo … narava ga je poklicala in je rekel, da stopi ven. In so ostali rekli, da gredo z njim, da se slučajno ne izgubi. Pa so se vsi zgubili. V gostilno nazaj jih ni bilo več. Gostilničar … No, on ni bil prav nič jezen. Saj so za vso pijačo palčki že plačali. In to v zlatu. Čez čas, ko je videl da palčkov res ne bo nazaj, je dovolil ostalim gostom, da si postrežejo s tem, kar palčki niso popili. In so gostje kar skočili na šank in začeli piti, kolikor se je piti dalo. Pa so si vrčke zmikali in jih grabili in se začeli prepirat. In ker so bili od vsega popitega že vsi korajžni, so se začeli tudi kar tepsti. Tukaj ni kaj drugega za povedati, kot to, da je bil gostilničar sedaj jezen in da je Lukčev Mate v tisti barufi izgubil zob. In je bila v mišjem kraljestvu … tistem od zobnih mišk, ne tistem od tistih poljskih miši, ki si mislijo, da so nekaj več kot vse ostalo. V tistem mišjem kraljestvu od zobnih mišk je bila zaradi tistega zoba prava zobna zmeda. Lukčev Mate je bil takrat že dedec. In bi mu morali, če bi bilo vse prav, že vsi mlečni zobje dolgo tega izpasti. A se je pripetilo, kot se le poredko pripeti, da je Mate obdržal dva mlečna zoba. Nihče ni vedel zakaj in tudi se ni nobeden s tem kaj dosti ubadal, kakor se tudi v današnjih časih ne bi. Bi zobozdravnica rekla: “Mmmmm … zanimivo.” vsakič, ko bi prišel na pregled, to pa bi bilo tudi vse. No. Mogoče bi kdaj rekla tudi: “V vseh letih moje prakse, še nisem imela takega primera.” Ali kaj podobnega. Več pa se ne bi obdregnila ob to. Prav tako se tudi takrat niso. V Lukčevih časih namreč. In tako se je zgodilo, da je, takrat že mož, po imenu Lukčev Mate v pretepu izgubil mlečni zob. In so miši to zvedele in so šle po pretepu pregledat gostilno in ni bilo prav nič lahko najti zob med vsemi tisti črepinjami in umazanijo in vsem tistim, kar rado ostane po gostilniškem pretepu na tleh. Vrle miške terenske operativke so iskale do jutra in ko so ravno mislile odnehat, je ena zob našla v nekem zmečkanem, poteptanem klobuku. Vesela ga je spravila v torbico in s kolegicami hitro pobrisala iz gostilne, kajti za vrati je že slišala gostilničarjevo ženo, kako prihaja, da pospravi in počisti, kolikor se bo pač dalo.

Miške so se skozi drugi čarobni rov, preko brvi, ki je vodila mimo gromozanskega podzemnega slapu, prebile do mišjega kraljestva. Tistega od zobnih mišk. Ne tistega od samih sebe polnih poljskih miši, ki se imajo za najfinejšo gospodo. A jih je tam, pred gradom, pričakala zaskrbljena miš vodja arhiva, češ da ne najde več zobne karte Lukčevega Mate. Da je od tega že dosti let. Da je on sedaj že dedec. Da so šli vmes na novi sistem beleženja. Pa so miške terenske operativke zarobantile, da jih to nič ne briga in da so celo noč iskale in da je to zob Lukčevega Mate. Potem pa še, da so one opravile in nate zob! 

A jim je zaskrbljena miš vodja arhiva povedala, da to pa ne gre kar tako in da je treba spoštovati pravila in … pa ji je miš terenska operativka zabrusila, da se pravila itak vedno spreminjajo, a ji je miš vodja arhiva brž odgovorila, da se res spreminjajo, a jih moramo vseeno upoštevati. Pa ji je miš terenska operativka skozi stisnjene zobe siknila: “Na – zob!” Pa bi se kar tam zlasale, če ne bi ena miš rekla: “Pejta h kraljici in bote tam razrešili.” In … so res šle. Zdaj. Kako je bilo pri kraljici zobnih mišk, se ne spodobi kar govorit, kako je bilo. Lahko povemo samo, da je kraljica predlagala, če ne bi mogoče miš terenska operativka pomagala miši vodji arhiva najti zobno karto in je miš terenska operativka jezno, tako bolj sama sebi, prhnila: “Rajši gnile zobe pucam.” In jo je kraljica slišala in je morala miš terenska operativka res potem čistiti zobe tistih packov, ki si zobe umivate takole bolj površno ali pa sploh ne. In jih je čistila osemdeset dni! Osemdeset dni. Kolikor so porabili, da so v starih arhivih končno našli listek z napisom Lukčev Mate in vnesli noter pravi zob. In so se čudili, da ima pri teh letih še vedno en mlečni zob. In je rekla ena miš: “Mmmmm, zanimivo.” in ji je odvrnila druga: “V vseh letih moje prakse, še nisem imela takega primera.”

Ko je bilo to končno opravljeno, so pa kovanček nesle nazaj gor na površje in ga dale Lukčevemu pod blazino in se je dedec kar čudil od kje pa zdaj to in ni nikoli povezal, da je šlo za njegov izgubljeni mlečni zob. Moramo vedeti, da je vseeno minilo od barufe v gostilini že osemdeset dni. Kar je skoraj sto dni! Je pa Lukčev Mate s tistim kovancem svoji hčerkici kupil igračko. Joj, je bila vesela hčerkica! Saj je dobila tako lepo leseno punčko, ki je lahko celo roke premikala in je bila v volneno oblekico oblečena in je imela take dooolge črne lase, ki so bili iz dlak iz konjskega repa pobrani. Jih je nosil svoj čas – preden so mu jih odrezali – en prav poseben konj. Takrat še ni bil poseben. Takrat je bil pač en črn konj, s črnim repom. Potlej pa so ga skrtačili in počesali in ga celo malo postrigli. Od tod leseni punčki lasje. So mu grivo sfrizirali in mu rep uredili. In potem? Potem ga je kupil sam kralj. In ga je ta kralj imel za svoje lovske pohode, na katere je tako rad hodil s celim lovskim zborom. Tako pogosto, da je šlo to kraljici počasi že kar malo na živce.

 

In se je pripetilo, da so kralj in cel njegov lovski zbor, nekoč, doli pri Debeli bukvi zavili desno namesto levo in so globoko nazaj v gozd zavili, namesto da bi proti gradu šli. Pa se je že večerilo in je kuharja na gradu že pošteno skrbelo, češ na kosilo so zamudili, zdaj pa še večerjo zamujajo. In je rekel, da bo šel pa tudi on zraven, ko so se odpravljali iskat kralja in njegove lovce. Je na hitro pobasal kruh v malho, pa še eno mortadelo je vzel s seboj, da bo imel kaj dati kralju in njegovim, ki bodo gotovo lačni. Brez kosila in večerje pa to.

 

In so šli in so pri Debeli Bukvi samo sledi pogledali in jim je bilo takoj jasno kaj se je pripetilo. So sledili sledem in so čez čas res našli tako kralja kot njegove lovce. Pa je bil kralj tako vesel, da so jih našli, a se ni imel časa veselit. Se je že pošteno večerilo in so morali kar hitro, pot pod noge, nazaj proti gradu. A naj so bili še toliko hitri, je bil mrak še hitrejši. No, saj si lahko mislite. Kaj je hitrejše? Nekaj kar hodi ali nekaj kar pada? Mrak je padel prav, ko so do Debele bukve prišli. Pa se domenijo, da tako naprej v temi več ne gre. Da zakurijo in si bakle naredijo, potlej pa počasi naprej do gradu, da jo mahnejo. Takrat pa je kuhar začutil priložnost in je ven iz svoje malhe hitro potegnil kruh in mortadelo. A se je v grozi spomnil, da je nož pozabil na gradu. Pa je hitro priskočil en lovec in svoj nož ponudil. A ta nož ni bil narejen za rezat mortadelo, tako fino – na tenko. Zato kuhar ni imel druge, kot da mortadelo nareže na kocke. In jo tudi je. Pa so vsi – tako kralj, kot lovci skočili na mortadelo in kruh in so jedli kot veliki. Mmmmmmm in mljask se je slišalo, drugega pa skoraj nič, dokler kralj ni rekel: “Česa tako dobrega, še nikoli v življenju nismo jedli!” In so se strinjali vsi, ki so z njim bili. Eni so se strinjali, ker je bilo res. Drugi so se strinjali, ker se je pač s kraljem bolj pametno strinjati, kot pa da mu greš proti. In so pomlatili vsa kruh in celo mortadelo, tako da je samo še en košček ostal. Takrat pa kralj: “Stoooojte! Ne pojejte tega koščka. Tega bomo na grad vzeli in ga izmerili. Kajti od sedaj naprej, se bo mortadelo rezalo na točno tako velike koščke. Nič več in nič manj. Kajti taka mortadela je najboljše, kar človek lahko v življenju je.”

Pa si je mislil kuhar: “Taka mortadela, je prav ista, kot tista, ki jo je kralj jedel včeraj za zajtrk. Pa ni bil nič toliko navdušen. Že vem jaz, kaj je pri tej mortadeli tako zelo posebenega. Začinjena je. Z najboljšo začimbo, ki jo svet premore. Ja, ja. Ta začimba je boljša od soli ali cukra. Boljša od bazilike, peteršilja ali celo kakšnih orientalskih začimb, ki jih z ladjo od daleč daleč pripeljejo. Ta začimba pride kar sama. Edino počakati je treba. Pa nič drugega jesti vmes. To začimbo ima vsak od nas. In jo imajo revni še dosti več, kot pa tam na gradu. Ta mortadela je kralju tako dobra, ker je začinjena s pravo lakoto.”

A kralj, kralj kot je bil, je bil sveto prepričan, da je vsa umetnost v velikosti kocke. So začeli takoj razpredati, da češ, če je mortadela narezana na večje kocke, se ti zatika po ustih in, da ne spusti toliko okusa. Če pa je narezana na manjše koščke, pa da se v ustih kar zgubi. In so razpredali in kimali kralju, ko je vse to modroval. So vzeli košček mortadele nazaj na grad. In ga tam skrbno izmerili in naredili iz njega celo bronast odlitek, ker mortadela sama pač ni tako obstojna. In potlej so vsi na dvoru vedno rezali mortadelo na takšne koščke. In z največjim užitkom so jih jedli. Pa ne toliko zato, ker bi bili taki koščki res boljši od drugačnih, ampak zato, ker so se vsakič spomnili, kako so takrat pod Debelo bukvo z mortadelo in kruhom potešili hudo hudo lakoto.

 

In tako se je mortadelo streglo na porokah, sprejemih in celo na turnirjih. Stregli so jo tudi tistikrat, ko sta se na enem od teh turnirjev spopadla beli in oranžni vitez. To pa je bil spopad. Od začetka do konca napet, kot struna pri klavirju. In šel je točno takole:

 

Stala sta si nasproti – viteza – in se srepo gledala. Eden je bil cel oblečen v belo. Njegov oklep je bil tako zloščen in se je tako svetil, da je bil tako bel, da se je še sneg, če ga je videl počutil umazanega in se osramočeno stopil in poniklnil tja med travo.

Njegov meč, ki je bil tudi bel in je odločno stal v njegovih rokah in mirno čakal, da napade.

 

Drugi je bil cel oranžen. Od glave do peta je bil oblečen v oranžna oblačila. V rokah se mu je bleščal meč, oranžen kot pomaračna. A ker nihče v tistih krajih še nikoli ni ne videl ne slišal za pomarančo, se je bil primoran meč bleščati kot mlad zloščen korenček.

 

In ko je čakanje končno minilo, sta se pognala en proti drugemu. Vsakič, ko sta s svojimi rezili udarila je zadonelo. Zadonelo kot bi zvonili zvonovi v Lutrepški katedrali in vabili, kot takrat na slavno poroko prelepe bradate Lutrepške princese. Če je bila katera poroka nekaj posebnega, potem je bila to ta. Bradata princesa je namreč nekega popoldneva izjavila, da se bo prihodnji teden poročila le s tistim, ki bo imel, tako kot ona, lepo bogato brado in krasne dolge lase. Povedala je, da namerava v katedrali čakati oblečena v belo poročno obleko.

 

In se je seveda zgodilo, da v enem tednu moški niso uspeli zrasti dolgih las, ženske pa še manj košatih brad. A vseeno je tisto soboto v Lutrepško cerkev vstopila zanimiva množica.

 

Moški, ki so imeli dolge košate brade, a kratke lase, so vsi nosili lasulje. Ženske, ki so imele krasne dolge lase, a ne brade, pa so vse nosile bradulje. Tako, da so na koncu vsi zgledali približno enako in nisi kar z gotovostjo vedel, katero je dedec in katero je ženska. 

 

Bradata princesa je bila tako navdušena, da je izjavila, da se bo poročila kar z vsemi! In se tudi je. Saj je tako rekla. Lutrepško kraljestvo je po tem sicer uradno ostalo kraljevina, a so bili skoraj vsi prebivalci zdaj kralji in kraljice in jih je bilo toliko, da je vse skupaj zgledalo bolj kot vladavina ljudstva – bradokracija.. 

 

In so živeli složno in veliko prepevali. Najraje so imeli večglasne naravoslovne pesmi, kot je na primer tale:

 

“Kar je spodaj, je pač tam.

Zdaj leži potleh vsak dan.

 

Kar je zgoraj pa še bo,

Dol na tla nekoč prišlo.

 

Gra-gra-grad! Ne!

Gra-gra-grah! Ne!

Gra-gra-gra-gra,

Gravitaci – JA! JA! JA!

 

Ali pa pesmico o polnem vedru. Ta je ena izmed najlepših. Nastala pa je, ko so v starodavno zapuščeno puščavsko mesto po kričeči rubin poslali raziskovalno ekspedicijo in je v eni od v skalo vklesanih stanovanj našla vedro. V vedru pa je bilo polno vode in to ni šlo nobenemu v račun. Zato so se začeli spraševati in razpredati, češ, le kako je to mogoče in ker niso dobili nobene razumne razlage, so si začeli izmišljevati vseh sorte razlogov, kako je voda prišla v vedro.

 

“Mogoče se je pa nekoč nekemu lumpu, ki je bežal pred stražmojstri, v potoku v mulj zataknil čevelj in je oni samo nogo potegnil ven iz čevlja in z boso tekel naprej.”

 

“Ja in?”

 

“Ja, kaj in? Potem je voda napolnila čevelj in je tekla in tekla po notranjosti in obliki čevlja in se nazadnje naučila še sama po tej obliki nogo narediti. In si je naredila noge in je prišla sem čez puščavo do vedra in se tu ustavila, da si odpočije.”

 

“Ne … gotovo ni bilo tako.” je šel takoj naproti drugi, “Nekoč je bila ta puščava polna vode. Reke so izvirale vsepovsod in jezer je bilo več kot prstov na nogah. Potem pa se je začelo vse sušiti in ko so prebivalci to videli, so hitro vzeli svoje vrče in vedra in so šli po vodo. In ko so to delali, je vode še hitreje zmanjkalo in kjer ni vode, tam ni življenja in tako so se morali ljudje odseliti. Ta škaf pa so pozabili tukaj in zdaj je tukaj.”

 

“Ne blebetaj neumnosti, daj.” je nejevoljno rekel Burmirakis, “Ljudje so od tu odšli že pred stoletji. Voda bi v tem času že sto ali še več kot stokrat izhlapela.”

 

“Če mene vprašate …” je začel Tibotikis in kljub temu, da lep čas ni nihče izrazil kakršnega koli priznanja, da bi ga kdo njega vprašal, vseeno nadaljeval. “Je to gotovo delo treh ljudi, ki so jim pomagali še trije drugi in njim še trije tretji.”

 

“Se pravi devetih.” je nejevoljno rekel Gorotokis.

 

“Ne. Treh.” je rahlo pokroviteljsko in malo manj rahlo nezadovoljno odvrnil Tibotikis, “Drugi trije so jim samo pomagali. In drugi so dobili potem še pomoč od tretjih treh.”

 

Nekaj časa je sobo začela polniti tišina, dokler ni bilo Voretkisu dovolj in je rekel: “No, in kaj so naredili, da je zdaj voda v vrču, Tibotikis?”

 

“Tega seveda ne vem.” je naglo odgovoril. “Samo zdi se mi, da jih je moralo biti toliko.”

 

“Ohhhh!” je nejevoljno zavzdihnil Rovutukis. “Neverjetno. Voda v vrču je tukaj samo zato, da nas zamoti. Če je ne bi bilo, bi se takoj lotili tega zaradi česar smo sploh sem prišli. Tako pa se že cel čas pogovarjamo samo o vodi v vrču! Tako je pač! Voda je tu – zanalašč.”

 

“Zanalašč, zanalašč, Rovutukis!” ga je pobaral Hutikis, “Kaj pa, dragi moj Rovu, če ni vse na svetu zlonamerno? Kaj pa če je voda v vrču ponesreči? Nenamerno natočena? Ali kar koli se je že zgodilo, da je prišla v ta vrč.”

 

“Tako je, Hutikis!” mu je hitel pritrjevati Salakis “mogoče sploh ni kriva voda, ampak vrč. Vrč se je naveličal biti prazen – več sto let je namreč dolga doba celo za vrč, ki je bil ustvarjen, da bo poln – in se je zato sam napolnil. Voda sploh ni kriva!”

 

“Kaj blebečete neumnosti?!” je bil že prav nejevolen Avtekis, “Vse kar govorite je vedno neumnejše. Pomislite raje na to, da je v…

 

BUMF! (VRATA SE ODPREJO)

 

ROPAR: “To je rop!”

 

GLAS: “Kaj je pa zdaj to?”

 

ROPAR: “Rop! Rop je! Saj sem dovolj glasno in jasno že prvič zakričal!”

 

GLAS: “Aaaa, rop praviš?”

 

ROPAR: “Ja! Rop! Sem z zlatniki!”

 

ZVOK ZLATNIKOV

 

ROPAR: “Je to vse?”

 

GLAS: “Kako to misliš?”

 

ROPAR: “Če je to vse kar imaš!?”

 

GLAS: “Seveda, da ne. Saj nisem neumen, da bi ti dajal vse kar imam. Potem meni ne bi ostalo nič!”

 

ROPAR (GROZEČE): Če mi pri priči ne daš vsega, in mislim vsega, kar imaš, ti butasta prekla …”

 

GLAS: “Opa! Opa! Opa! Tukaj pa te moram kar ustaviti! Žalil pa me ne bo nobeden! Sploh pa ne pred vsemi temi otroci!”

 

ROPAR: “Kakšnimi otroci?”

 

GLAS: “Otroci, ki poslušajo. Hmmm …  Se mi je kar zdelo. Ti jih ne vidiš kajne?”

 

ROPAR: “Koga? Ne me hecat! …”

 

GLAS: “Ne, ne, saj te ne. Ti si pač izmišljen. In kdor si te je izmislil, si te ni izmislil dovolj pametnega, da bi videl dlje svojega od nosa.”

 

ROPAR: “Pa kaj?! Še vedno imam jaz samokres v eni roki in bodalo v drugi, ti pa nič!”

 

GLAS: “Ja, ja. To je vse res. (potiho:Čeprav ni.) Ampak lahko pa si prepričan, da te sedaj vsi ti otroci slišijo in večina, če zapre oči, te lahko celo vidi.

 

ROPAR: “A tebe, pa kar vidijo?.”

 

GLAS: “Ne. Mene samo slišijo. Ker sem gla, ki jim pripoveduje.”

 

ROPAR: “Kdo?!”

 

GLAS: “Kot sem rekel. V glavnem otroci.”

 

ROPAR: “V glavnem? Kako v glavnem? Koliko jih je?”

 

GLAS: “Včasih več, včasih samo eden, včasih tudi kakšen odrasel zraven, včasih tudi že vsi zaspijo, jaz pa pač v prazno pripovedujem pozno v noč. Ni vedno isto.”

 

ROPAR: “Kaj? … Kaj pa pripoveduješ?”

 

GLAS: “Ah… O tem in onem. Nekaj sem jim govoril o kralju, nekaj o nekih pijanih palčkih, pa preden si me prekinil sem nameraval povedati o divji svinji, ki ni imela dlake in pa o črnem zlatniku… take reči. Pravil sem celo nekaj o miših in Matkovem Luku.”

 

ROPAR: “Aha. Njega pa poznam. Zob je izgubil med pretepom v neki gostilni.”

 

GLAS: “Ja, ta ja.”

 

ROPAR: “Pa si jim povedal tudi kaj o meni? Strašnem razbojniku Ropomavhu?”

 

GLAS: “Ne …”

 

ROPAR: “Kako, da ne?! Kako, da ne …!?

 

GLAS: “… še.”

 

ROPAR: “Kaj?”

 

GLAS: “Ne še. Sem hotel reči, preden si me zopet, kot že tolikokrat prej prekinil. Grda navada, ti povem, to prekinjanje in skakanje v besedo. Celo za razbojnika.”

 

ROPAR: “Briga me. Khm … No in jim boš kaj povedal o meni? Mislim … Povej jim zdaj! Ali pa te otmem!”

 

GLAS: “Že dobro, že dobro. Jim bom povedal.”

 

ROPAR: “Ja, daj!”

 

GLAS: “Saj bom. No. Pod goro, ki se imenuje Pleša, v jami skriti za tremi visokimi lipami, prebiva strašni razbojnik Ropomavh.”

 

ROPAR: “Hej! Kako to veš? Tega nihče ne ve!”

 

GLAS: “A povem zgodbo ali raje ne?”

 

ROPAR: “Ja, ja. Oprosti. Kar nadaljuj.”

 

GLAS: “To je strašen razbojnik, ki zelo rad skače v besedo.”

 

ROPAR: “…”

 

GLAS: “Hm … Zanimivo. No. Skače v besedo, a se zna kdaj tudi zadržati, zgleda. Sploh takrat, ko ste si v gozdu zakurili ogenj in se ravno pomenjkujeste o tem ali je zajec dovolj pečen ali ne in še niste odložili orožja stran. Takrat lepo tiho ždi v grmovju in ne skače v besedo. Ko pa ste se najedli in kaj popili in se sprostili. Takrat pustite svoje orožje pri konjih in greste leč pod drevo, tako malo pripreti oči. Takrat pa … vskoči pred vas Ropomavh in vas zmoti med vašim smrčanjem z vzklikom … No?”

 

ROPAR: “To je rop!”

 

GLAS: “Točno tako. To je rop! zakriči in potem je to res rop. Okrade vas vsega kar imate, če ste za razliko od mene tako neumni, da ustrežete njegovi zahtevi o vsem kar imate.”

 

ROPAR: “Hej!”

 

GLAS: “Ne prekinjaj me, sem rekel. Če ne lahko takoj zaključiva.”

 

ROPAR: “Ne, ne. Nadaljuj.”

 

GLAS: “Dobro. In … Kje sem že bil? Aja. Vse vam vzame in vam pusti samo življenje in kakšno buško, če se niste po njegovo lepo obnašali. Potem pa po skrivnih poteh, ki jih pozna samo on. Tja po strugi bistrega potoka, pa pri visoki skali levo, za travnikom po grebenu, mimo medvedovega brloga vse tja do treh visokih lip, znosi vso ukradeno robo v svojo jamo in se zdi sam sebi imeniten, ker je toliko nabral.

 

ROPAR: “Res je tako.”

 

GLAS: “Saj vem.”

 

ROPAR: “No. Povej še kaj o meni!”

 

GLAS: “Še kaj? Hm … Lahko povem kaj, kar bo še tebi zanimivo. Kaj kar še ti ne veš.”

 

ROPAR: “Kako to misliš?”

 

GLAS: “Poslušaj. Poslušaj in molči. Tako bo živel Ropomavh še časa. V jami bo nabral vsega kar bi si poželel, pa ne bo mogel s tem nič početi. Kaj ti v jami pomaga ornamentalna skrinja polna fine posode, če vedno ješ iz lesene sklede? Kaj ti pomagajo vse te fine obleke, ki si jih nakradel, če jih ne moreš nositi in se z njimi kazati? Vse bogastvo v jami ni vredno nič, če je samo tam v jami. In bo šel Ropomavh, takole zamišljen, na svoj naslednji rop in bo čakal in čakal in se naveličal čakati. Zato se bo odpravil v kakšno vas, ki ležijo tod okoli, tu pa tam. In bo gledal hiše v katerih gori ogenj v kuhinji in vohal večerje, ki se kuhajo. Potem pa bo videl notri ljudi, ki sedejo skupaj k mizi in pomolijo in se za roke primejo, potem pa se pogovarjajo in smejejo skupaj. In mu bo pri srcu postalo naenkrat tako zelo čudno. Tako zelo! Da se mu bo zdelo, kot da misli srce počit. In mu bodo od vsega tega pritiska iz oči pritekle kapljice vode! Kaj takega se Ropomavhu ni zgodilo že skoraj odkar pomni. In se bo Ropomavh takrat spomnil, da je bil nekoč tudi on majhen deček in je jokal, ko je slišal, da so mu očeta obcestni roparji ubili, ko je vozil živino prodajat. In takrat se bo Ropomavh tako zjokal. Tako … kot se ni še nikoli. In bo tam na tleh jokal in se zvijal in cmizdil in cmeril …”

 

ROPAR: “Hej!”

 

GLAS: “Ne prekinjaj!”

 

ROPAR: “Oprosti.”

 

GLAS: “Ja. Na tleh se bo jokal in cmizdil in zvijal in prav cmeril … in ga bo našel takega vaški župnik. Zdaj, o vaških župnikih lahko rečete to ali ono, a ta vaški župnik je bil tapravi. Dober človek, ki ni videl roparja v stiski, ampak človeka v stiski. In bo stopil do Ropomavha in mu rekel: “Sin, kaj te muči?”

In Ropomavh mu bo odgovoril: “Celo življenje sem delal točno to, kar ne bi smel! Ravno to, kar so drugi storili hudega meni, sem jaz delal drugim! In sedaj mi je žal!”

 

ROPAR: “Tega pa že ne bom rekel.”

 

GL: “Tiho. Pa boš! Zdaj pa tišina. No, in mu bo župnik rekel: “Nič ne obupuj, sin moj” – tukaj naj samo povem, da Ropomavh ni bil župnikov sin. Samo župniki radi tako govorijo. Se pravi, bo rekel: “Nič ne obupuj, sin moj. Vedno je čas, da se človek pokesa za kar je naredil narobe, ne glede ali je to kaj majhnega ali velikega, in se potem obrne in dela stvari prav.”

 

“Res?” bo rekel Ropomavh.

 

“Res.” mu bo odvrnil župnik.

 

In ga bo peljal v cerkev in ga spovedal, kar bo trajalo kar dosti časa, ter mu na koncu dal odvezo. In bo Ropomavh, kot po čudežu čutil, kako je velikanska teža padla iz njegovih prsi in se bo vprašal kaj pa zdaj. In mu bo župnik povedal, da je za otroke, ki so kot on zgubili starše, tam v sosednjem mestecu sirotišnica. In da jim tam primankuje vsega. Prav vsega. In ne bo Ropomavh nič pomišljal in bo od vaškega župnika kar konja s kočijo izprosil in kar ponoči skupaj z njim krenil nazaj pod Plešo. Tam bosta parkirala najbljižje kolikor se da in potem znosila vso robo na kočijo. Ko se bo danilo bosta že nazaj pri mestu. Tam jima bo straža pri mostu malo ponagajala, češ kdo sta in kaj vozita pokrito tam spodaj pod rjuho, a jim bo župnik z lepimi besedami o darovih sirotišnici sprostil tiste namrščene obrvi in jih bosta spustila naprej. Tam pri sirotišnici pa bosta ustavila in zbudila predstojinco, ki skrbi za tamkajšne otroke. Da ne dolgovezimo – tisto jutro bodo otroci jedli isto kot vsako jutro – ovseno kašo. A jedli jo bodo iz fine posode. Nekateri celo iz medeninaste ali bakrene. In obleke bodo dobili in preproge za potleh in denarja dovolj, da uredijo sirotišnico.

 

Pa so vse te novotarije prišle na uho stražmojstru. Kapitanu straže. In bo prišel do sirotiščnice in seštel ena plus ena in se mu bo kaj hitro zazdelo kaj se je tukaj zgodilo.

 

“To je Ropomavh!” bo izjavil, “Ropar s pod Pleše. V ječo z njim!”

 

“To ni Ropomavh.” bo rekel župnik, “To je Rok Mavhar. Novi delavec v sirotišnici.”

 

“Aja? In od kje so vse te stvari, župnik?” bo jezno vprašal kapitan straže, “A so mogoče z neba padle?”

 

“Točno tako, sin moj.” – Vidite. Zopet sin. – bo odgovoril župnik, “Molili smo in darovi so prišli iz nebes.”

 

Kapetan starže bo sicer malo mrščil pogled, kot to radi počnejo stražarji v tem mestecu in si gladil brke, a ker je bil kapetan straže veren človek, si župniku ne bo upal oporekati in bo nazadnje sprejel, kar je slišal.

 

Tako se bo vse lepo uredilo. Ropomavh, sedaj Rok Mavhar bo delal v sirotišnici in skrbel, da se bodo okna lepo zapirala in da vrata ne bodo škripala, pa da bo drv zadosti in take reči. Danes bi se takim reklo hišnik, takrat pa se jim je reklo skrbnik.”

 

ROPAR: “Kakšne neumnosti! To se gotovo ne bo zgodilo, prmejdun!”

 

GLAS: “To ali pa te bodo nekega večera v zasedi pri bistrem potoku pričakali stražarji in te zvezali ter te vrgli v grajsko ječo, kjer boš pozabljen umrl in zgnil.”

 

ROPAR: “Kaj?! Jaz?! Pozabljen? Umrl? Zgnil?! Ne me basat! Mene, Ropomavha, slovitega roparja pa že ne bo nihče pozabil v neki ječi!”

 

GLAS: “Ah, daj. Si misliš, da si najsilnejši ropar, kar jih gomazi po tej zemlji, kaj?”

 

ROPAR: NEGOTOVO “Ja, no … Si mislim, da ja.”

 

GLAS: “No, ti kar jaz povem, da nisi. Nisi sicer tako slab, kot Grdobevsk, ki so ga že ujeli in je sedaj trenutno v zaporu pod Vlaško Stečo. A, nikakor nisi tako silen kot je bil Jordan Brezmilostni.”

 

ROPAR: “Kdo?”

 

GLAS: “Jordan Brezmilostni. Še nisi slišal za njega. Hm… Preveč časa preživiš v tisti jami, veš? Jordan Brezmilostni je bil ropar vseh roparjev. Kradel je vsem. Kmetom, župnikom, kraljem, revežem, celo drugim roparjem je kradel. Vsem je kradel in bi kradel še zdaj, če ne bi šel enkrat nevede na stran ravno nad medvedov brlog. In je naredil svoje in medvedu spodaj ni bilo prav nič všeč, kar je naredil in potem je bilo veliko kričanja in tudi krvi in potem je bil samo še en umazan medved, ki se je moral it v reko očistit. Brezmilostnega pa ni bilo več. A sloves je ostal. Obstajajo zgodbe, kako je zakladnico v Loki izpraznil, pa kako je beraču obleko sunil, pa kako so bili neko jutro vsi v krčmi brez konjev ostali. Obstajajo pa tudi zgodbe, da on ni dal svojega premoženja sirotam in ne komu drugemu in da je to bogastvo še vedno nekje skrito. A nihče ne ve, kje je njegov zaklad zares skrit. Nihče ne ve, da ga je Jordan Brezmilostni vsega zvlačil v skalnato razpoko spodaj pri morju in da se da do tiste razpoke priti samo, ko je najnižja oseka. Drugače je pa nemogoče, saj bi moral človek znati plavati in se celo malo potopiti, da bi prišel do tja ob plimi. Ob oseki pa se ob obali razkrije ozka potka, po kateri se lahko človek pritisnjen ob steno splazi ob skalah. Paziti mora na orlova gnezda, ki si jih naredijo tamkajšni orli, ko iz borovega gozdička tam čez zaliv nosijo veje in slamo, saj je na tej strani zaliva vse kamnito, tam na drugi strani pa vse zeleno. Travnati grički, zelenje, grmovje, bori in pa rožmarin ter sivka, ki tako lepo dišita v poletnih mesecih. Vse to je tam in še več! So rjavi in sivi zajčki in srne, pa tudi kakšna divja svinja rije za tartufi. Kar nekaj je tudi mravljišč. In eno mravljišče prav izstopa, ker je zraslo prav pod največjim borom ob pečini. No, če bi rekli, da je zraslo bi se zlagali, ker ni zraslo. Sploh ni zraslo samo od sebe. Vsako bilko, vsako iglico so tja prinesle in postavile pridne in marljive mravlje. In zdaj govoriti, da je kar zraslo, žali prav vsako izmed njih. Sploh pa njihovo kraljico matico, ki je bila še posebej ponosne vrste. Tako ponosna, da je bila že prav arogantna. Kaj pomeni arogantna, boste vprašali? No, to je nekako tako, ko se nekdo sam sebi zdi še bolj pomemben kot je in ima občutek da ve in zna, še več, kot ve in zna. In taki ljudje, ali pa mravlje, ne prenašajo dobro, če kdo o njih ali njihovih dosežkih misli kaj šele govori kako drugače, kot samo dobro ali pa raje kar odlično. No, mravlje so zaradi te arogantnosti nekoč skoraj začele vojno s škržatno princeso, ki je živela v gradu, kjer je nekoč živela majhna punčka. A to je že druga zgodba. Mi pripovedujemo sedaj o otrocih iz sirotišnice.

 

Se pravi. Kljub temu, da je bilo sedaj v sirotišnici vsega dovolj in da so bili pražno, celo gosposko oblečeni in so jedli iz srebrnine in ostale prelepe posode, je skupina otrok neko noč vseeno pobegnila. Niso se sprijaznili s tem kar so jim povedali, da so sedaj božji otroci in da nimajo več staršev. Ponoči so se odkradli skozi vrata v zadnji lopi, za katera je bil sedaj odgovoren skrbnik Rok Mavhar in so tako ostajala pogosto odklenjena.

Prišli so na ulico in jo potiho mahnili proti privezom za čolne. Tam so si brez šuma prisvojili lesen čoln in se z njim spustili po reki navzdol. Prvi plan je bil narediti čez noč čim večjo razdaljo med sirotišnico in njimi. Potem pa bo že nekako šlo.

Ko se je začelo daniti so čoln odvlekli na breg in ga skrili v grmovje, sami pa so se odpravili proti dimu, ki se ga je od tam videlo. Kjer je dim, je ogenj in kjer je ogenj so ljudje, po možnosti vas. Tako so mislili otroci. Pa se ne bi morali bolj motiti. Ko so prišli bližje izvoru dima, saj se ga je že vohalo, se jim je začelo svitat, da tole ne bo vas. Nič ni bilo slišati cin-cin iz kakšne kovačije ali pa kričanja otrok ali pa kikirikanja petelinov. Slišati je bilo eno samo debelo rohnenje. Kakor da bi nekdo smrčal, a da bi ta nekdo bil zelo velik, se jim je zdelo. In tokrat so imeli prav. Na majceni čistini sredi gozda je smrčal gromozanski zmaj! Iz nosu se mu je kadilo vsakič, ko je izdihnil. Poleg njega je ležal majhen starček in žalostno zrl v star papir, ki ga je imel v svojih rokah. Otroci so stali kot vkopani. Česa takega še svoj živi dan niso videli. In bi še kar stali, če jih ne bi starček poklical: “Kar ven iz skrivališča otroci. Ne bojte se mojega prijatelja Vikrogoda. Ko on zaspi, zaspi. Ponoči sem ga štiri ure poskušal zbuditi, da bi se kako obrnil in že enkrat nehal smrčati, pa mi ni uspelo. Kolikor ga poznam, bova tukaj še do jutri, preden se zbudi in se končno odpraviva naprej.”

 

Otroci so malo sumničavo gledali izza grmovja. Prav slepo zaupati vsakemu starčku, ki ima ob sebi gromozanskega zmaja, se jim ni zdelo najbolj pametno. A čez čas je najmlajša punčka odločno stopila izza grmovja, zakorakala čez celo razdaljo prav do zmaja in ga s prsti pobožala prav tam pod ušesom, kjer se čeljust konča in se začne vrat. Zmaj je globoko vzdihnil, se obrnil na bok in nehal smrčati.

 

Vsi so začudeno gledali v deklico in zmaja. Tako otroci, kot starček.

 

“K-k-k-k-kako?” je nejeverno zajecljal starček. “Štiri ure sem se trudil … Celo noč nisem spal!”

 

“Tako je treba pobožati našega kužka v siroti… sirarni.” se je hitro popravila deklica. “Pa se vedno obrne in neha smrčati.”

 

“Hm…” je sumničavo zabrundal starček, “Srotisirarni, praviš?”

 

Takrat so izza grmovja prihiteli še ostali otroci. 

 

“Sirorna, se reče pri nas” je hitel praviti največji.

 

“In sirotko delamo in prodajamo.” se je hitro izmislil drugi.

 

“Sirotisir je naš zadnji produkt in je pravi hit.” je zmagoslavno izjavila najstarejša in samozavestno dodala, “Ali še niste slišali zanj?”

 

Starček se je namrščil. Sedaj, ko so vsi prišli zraven, se je začelo kazati kot, da je starček strašno majhen. Celo za starčka. Bil je manjši od najmlajše punčke, ki je zmaja pobožala. Zgledal je prav malo čudno in ko se je takole mrščil so se mu iz las prikazali konci uhljev, ki so zgledali nekako špičasti.

 

“Aha, tako pravite …” je rekel. “Sirotisir. Zadnji hit.”

 

“Tako je.” je zatrdila deklica.

 

“Pa …” je počasi rekel starček. “Ga imate kaj s sabo? Da bi poskusil tale hit?”

 

“Joj, to pa ne.” mu je odvrnila deklica. “Ne nosimo ga s sabo.”

 

“Pojedli smo ga že.” je vskočil eden.

 

“Hitro se pokvari, veste?” je hitel reševati drugi.

 

“Ne.” je odvrnil starček. “Nisem vedel. Danes prvič slišim za ta sirotisir. Ni pa prvič, da slišim kako mi kdo laže. To sem slišal že tisoče-tisočkrat in tako mi ni težko prepoznati resnico od laži. Od kje zares ste prišli otroci?”

“Dol po reki …”

“Gor po reki!”

“Iz obale, od morja smo prišli.”

“Zgubili smo se!”

“Ne! … na poti do glavnega mesta.” so eden čez drugega hiteli pripovedovati otroci.

 

“A, takole, se pravi.” je nejevoljno rekel starček. “Malo po reki gor pa dol, pa še do morja in nazaj ste šli?”

 

Otroci so obstali v tišini.

 

Starček jih je jezno motril in rekel: “Če mi gre kaj na živce so to lažnivi otroci. Taki, ki že zgodaj začnejo in se potem ne znajo ustavit vse tja v starost. Naj vam povem, da sem takih ljudi do grla sit. Eno laž na drugo nalagate. Jejžešna! Če ne bi Vikrogod spal, bi mu takoj naročil naj vas požre! Potem bi končno nehali lagati. Potem pa bi…”

 

Tako se je hudil striček, da je bil že ves rdeč, ko ga je za ramo prijela najmanjša punčka in mu rekla: “Iz sirotišnice smo. Pobegnili. Ker si želimo najti starše.”

 

Stričku so se besede tako zataknile v grlu, da je začel kašljati kot osel. Eden izmed dečkov je hitro stopil do njega in ga močno lopnil po hrbtu, da je besedo kar izbilo iz sapnika. 

 

“Kaaaaaj me tepeš?!” je nejeverno zavil starček z rdečimi solznimi očmi.

 

Otroci so stali okoli njega in ga gledali. Najstarejša je čez čas pobesila pogled in rekla: “Res je. Pravijo, da naši starši niso več živi in da moramo zato biti tam, a mi jim ne verjamemo.”

 

“Mularija …” se je odkašljal starček. “Še tepli bi me …”

 

Starček je sklonil glavo, pokašljeval in se zatopil sam vase. Par debelih kapelj je padlo po papirju, ki ga je držal v rokah. Otroci so nekaj časa od daleč gledali.

 

“Oprostite, ker sem vas udaril …” je negotovo rekel fant.

 

Če čas pa, ko so videli kaj se v resnici dogaja, so posedli zraven njega se nerodno spogledovali in mu v miru pustili naj stori svoje. Ko se je umiril je začel govoriti: “Celo življenje že iščem Veliki rožnati kristal. Celo življenje. Vi si ne morete niti predstavljati, kako dolgo je to. Že štiristo let hodim gor in dol po celem svetu. Od tega že več kot dvesto z Vikrogodom. Samo, da bi našel Veliki rožnati kristal. Veliki rožnati kristal, ki ti lahko izpolni vsako željo.”

 

Starec se je vzravnal in nadaljeval: “Videl sem ledene palače na severu in jugu, videl sem že brezkončne puščave in najlepše oaze. Mesta, gradove, vasi, polja, vinograde, ljudi … Spoznal sem veliko kraljev in princev in princes. Govoril z duhovnimi voditelji, velikimi učenjaki na univerzah, hranitelji najstarejših in najsvetejših knjig, svetovnimi popotniki in trgovci. Vse v iskanju kristala. Iskal sem in iskal, a našel ničesar …

Takrat pa smo se vsi skupaj zavedali, da smo tu, ker bi želeli izvedeti več o Tiku in smo mogočno zašli!